V soboto se je nabralo zelenje za butaro. Butaro je delal oče. Otroci so želeli, da bi naredil čim več venčkov, kajti za en venček so dobili enega kovača. Venčki so bili iz vrbe pledeni obročki, ki so bili oviti okrog držala iz vrbovih šib. V primeru, da pri kaki hiši ni bilo otrok, je njihovo butaro zanje nesel sosedov otrok in zato prejel plačilo, vezano na število venčkov. V butare so vpletali pušpan, brinje, bršljan, mačice in raznobarvne papirnate trakove. Brinje je nujno moralo biti v butari, saj se drugače žegen ne bi prijel. Na vrh so navezali jabolko, sedaj se naveže tudi kako pomarančno.
Na cvetno nedeljo je eden izmed otrok nesel butaro k žegnu. Fantje so hoteli nositi čim večjo butaro, saj je bil to zanje velik ponos. Ko so se otroci vračali od nedeljske maše, so se predvsem fantje, z butarami tepli in pometali cesto. Na tak način so se med potjo domov zabavali. A ko so domov prinesli okleščeno butaro, starši tega niso bili kaj preveč veseli. Butara je bila največkrat dolga od metra pa tja do dveh metrov, tako, da je moral biti otrok že kar močan, da jo je lahko nesel k blagoslovu. Ko se vrne domov, še steče okrog hiše, da je bila hiša nato za celo leto obvarovana nesreče. Za svoje prizadevanje je otrok dobil prej omenjen lon. Teden pred cvetno nedeljo, do četrtka, je imenovan cvetni teden. Ta je najbolj poznan po tem, da naj bi bil najprimernejši za sejanje, sajenje, presajanje rož, takrat se seje oves.
